Skozi vrata vstopi nekdo, ki ga še nikoli nisem videla. Bolj ali manj oklevaje sede nasproti mene in pove, da še nikoli ni bil na čem podobnem. Za Soul Reading pri meni je izvedel od nekoga, ki mu je blizu in mu je zatrdil, da to preprosto mora poskusiti. Zaupa, a mu še vedno ni čisto jasno, kaj naj pričakuje.

​

Pomirim ga, da bo vse v redu. Povem, da je navzven to povsem normalen pogovor, da lahko zastavlja vprašanja in me prekine, če česa ne razume. Dodam, da sicer vidim več kot drugi, a sem povsem normalna. Ne bom obračala oči in čudno vzdihovala, kot v filmih. Nasmehne se in se sprosti.

​

Razložim, da lahko začneva na dva načina:

1. da mi na kratko pove svoje vprašanje, izziv, razlog, zakaj je tukaj, ali

2. da jaz najprej pogledam, katero sporočilo oziroma področje življenja se njegovi duši zdi najpomembnejše, da ga ozavesti.

 

Običajno se odločijo za drugo možnost – naj duša pove, kaj mora v tem trenutku najbolj slišati.

 

Oba se udobno namestiva. Povem, da potrebujem minuto, da usmerim pozornost nanj in odmaknem vse drugo. Zaprem oči in v sebi izrečem svojo mantro: naj se vsa moja pozornost usmeri k bitju nasproti mene, naj bom čisti medij za sporočila njegove duše, da jih bom prenesla čim bolj jasno in v njegovo najvišje dobro.

​

In potem se odpre: začutim njegovo energijo, vidim njegovo čustveno stanje, njegovo energijsko polje. Čutim, vidim, slišim, razumem – vse hkrati. Počasi, nežno začenjam ubesedovati, opisovati, pojasnjevati, prevajati v besede. Sledim zgodbam, ki se razodevajo, z absolutnim zaupanjem, ponižnostjo in hvaležnostjo. Ves čas preverjam, ali me klient razume.

​

Običajno se odzove takoj, saj zadenem točno tisto, kar ga najbolj muči, kjer najbolj potrebuje stik s seboj, kjer je največja bolečina, hrepenenje, praznina. Potem skupaj hodiva skozi sporočila njegove duše, skozi zgodbe in razlage. Lupiva zavedanje kot čebulo – plast za plastjo – do bistva, ki je resnično, onkraj vseh prepričanj, predsodkov, spominov, strahov in naučenih odzivov.

​

Mnogokrat se pogovoru pridružijo ljubljene osebe, ki so odšle iz te realnosti, a imajo pomembno sporočilo. Včasih jih povabim na željo klienta. Kdaj pa kdaj presenetijo s svojo nenadno prisotnostjo – dobesedno mi skočijo v besedo. Takrat jih prijazno opomnim: dobro, slišim vas, razumem, ampak prosim počakajte trenutek, da zaključim misel in lahko vse v miru pojasnim. Če si ljudje za časa življenja tukaj niso vsega izrekli, jih neizrečeno in nerazumljeno še vedno tišči – tako njih tukaj kot tiste na drugi strani.

​

Skoraj vedno so prisotne solze, velikokrat tudi moje. Ker so sporočila tako močna, povezanost z realnostmi onkraj časa in prostora tako intenzivna in resnica v povedanem tako brezpogojna, da smo vsi ganjeni. Ni blefiranja, ni sprenevedanja – ne pri meni, ne pri klientih. Večinoma jočemo, ker je tako lepo. Ker se dotaknemo nečesa, kar je tako globoko, iskreno in pristno naše – našega notranjega doma. Tistega občutka, ki ga iščemo vse življenje.

​

Oh, v teh več kot 30 letih, kar berem duše, sem doživela že toliko ganljivih, neverjetnih in nepredstavljivih zgodb. Ja, tudi težkih. Vsak Soul Reading je unikaten. Nikoli ne vem, kaj se bo odprlo, kam bomo odšli, kaj se bo razodelo. Moje je, da se dam na voljo – da sem orodje, medij. Za vse drugo poskrbita modrost in milost, ki sta večji od nas vseh.

​

In potem, po skoraj dveh urah, se zahvaljujemo – klient meni, jaz pa Stvarstvu.

​

Brez readingov ne bi mogla živeti. Pogosto me vprašajo, ali sem po seansi utrujena, ker je toliko intenzivnih občutkov. Ne, nikoli. Nasprotno – stik z dušnim svetom me vsakič znova napolni in opomni, da smo veliko več kot le oseba v tem življenju. Da je za prav vsako izkušnjo in za vsakim odnosom – tudi tistim najbolj bolečim in krutim – naš dušni dogovor. In vedno, vedno ljubezen.

​

Zato sem za svoje delo in svoj dar tako zelo hvaležna.