Zravna hrbtenico, povzdigne glavo, odločno in milo obenem, ter še z večjim zavedanjem spusti korak iz svojega bujnega telesa. To je njen vsakdanji zmagoviti mimohod. Sprehod, ki ga naključnemu sogovorniku ne bi bilo težko predstaviti kot povsem nedolžno hojo po malomestnih ulicah, za opravki, majhnimi, potrebnimi in neusodnimi. Nihče je ne bi mogel obdolžiti, da se s temi svojimi sprehajanji pravzaprav razkazuje, nastavlja, celo ponuja. Pa, saj se v resnici ne ponuja. Le postavi na voljo to svojo zrelo, jedrno, žensko telo. Dovoli, da se je dotaknejo moški pogledi, zreli, mladoletni, starikavi, nekateri zakriti za prometnim vrvežem, drugi odkrito zvedavi, nedolžno radovedni ali neposredno pohotni. Večina pogledov ji godi, zabeleži jih, ne da bi izpostavila svoje oči. Čuti jih in jih prepozna v nagibu vratu, v obratu telesa, v sledi vetra na koži. Seveda srečuje tudi ženske poglede, ki se nehote ustavijo na njej, kot da bi jih nekaj privleklo ali zadržalo.

 

Tako torej hodi, po svojem vsakdanjem asfaltu in dovoli, da njena ženska spolna zrelost govori. Svojih korakov se zaveda. Sliši jih, ko zazvončklja ogrlica na njenem desnem gležnju; oh, ta ljubka, norčava poletna razvada, edini eksplicitni znak njene ekscentrične samoljubnosti. Čuti jih, ko se platno napne ob polnih stegnih. Ve, da je njena srajca odprta ravno prav, da vzbudi misel. Tudi njeno lastno. Koraka, ne prav počasi, pa tudi hitro ne, in se igra s pogledi, z mislimi, z občutki. Pravzaprav se ljubkuje, takole nalahno, v pohotnem poletnem dnevu, jutranje obetajočem ali že pozno popoldansko razvratnem. Z boki ritmično pozibava svojo veliko zadnjico, ki jo je leta dolgo zaman poskušala shujšati in oblikovati, dokler ni končno dojela, da je njen najmočnejši adut.

 

Ne hodi tako vsak dan, sploh ne, samo včasih, kak dan, dva, kdaj tudi tri zapored, takrat, ko je lačna pozornosti, namigov, potešitve. Seveda se zaveda, kaj počne. Ženske njenih let in izkušenj se vedno zavedajo. To je njena mala privatna perverzija. Naivna nadomestna zadovoljitev spolno nezadovoljene samice. Povsem nedolžna, saj se nikoli ne konča drugje kot v mislih. In obenem dovolj močna, da poteši njeno lakoto. Kdo ve, morda se nekega dne odloči za drugačen razplet. Morda končno le pokliče svojega nesojenega ljubimca in ga zapelje. Morda sredi nekega prehoda za pešce dvigne oči in prestreže pogled norega Italijana, ki ve, kako se ženski streže. Morda se njen dobri, zvesti, pošteni mož le zbudi in zave, da se v telesu, ki vsako noč leži ob njem, skrivajo magične formule, močnejše in modrejše od tistih v učenih knjigah.

 

Kdo ve, kaj se utegne pripetiti, morda že jutri.

 

A danes, prav sedaj, hodi. Vso njeno telo se spogleduje z vsakim, ki ga sreča in obenem ostaja le  njeno. Ne umaže ga nobena napačna beseda, ne razočara navajena, nepozorna kretnja, ne zdolgočasi spoznanje, da je vse že videno. Z vsakim korakom stopa v nove strastne, nore, razvratne scene, z ljubimci brez obrazov, jih razvname, použije in zapusti. Tako enostavno, tekoče, brez besed. Nič se ne vidi in nikogar ne boli. Vsak korak je bolj čuten in čez čas na njen obraz pripleše namig nasmeha, ki jo prav iskreno osreči.

 

Še korak, in – a ni lepo, da se imamo lepo?! Skoraj kot poslanstvo je, sveti poklic, ta njena hoja. Arhetip Malene, spolno zrele in osamljene samice, ki se pari le v domišljiji.

 

Korakaj, ljubica moja. Upam, da hodiš k sebi.